Člani Zasavskega društva seniorjev menedžerjev in strokovnjakov imajo v svojem bogatem programu tudi srečanja, na katera povabijo eminentne goste z različnih področjih. Tokrat se je odzvala vabilu nekdanja veleposlanica Marija Adanja, sicer Hrastničanka po rodu.
Karel Vukovič, predsednik društva, ni skrival zadovoljstva, da so se tokrat spet povezali z Mladinskim centrom v Hrastniku, saj prirejajo podobna srečanja v vseh treh zasavskih občinah. Pogovor je vodil Jani Medvešek, direktor MCH, v sredo, 25. oktobra.
V predstavitvi je povedal, da je bila Adanja v diplomaciji več kot 40 let. Diplomatsko službo je začela v jugoslovanski diplomaciji in delala v Beogradu, Ženevi in Bruslju. Z osamosvojitvijo Slovenije je prešla v slovensko zunanje ministrstvo in bila namestnica vodje predstavništva RS pri EU v Bruslju; v zunanjem ministrstvu je delala na področju približevanja Slovenije EU, kasneje je bila veleposlanica RS v Belgiji in Luksemburgu in v zunanjem ministrstvu delala na področju razvojnega sodelovanja. Bila je nacionalna koordinatorka za OECD in frankofonijo. Leta 2009 je odšla za veleposlanico v Peking, od koder je bila akreditirana tudi v Severni Koreji, Mongoliji, Tajski in Vietnamu. »Videti Kitajsko je bila moja želja iz gimnazijskih let, ko sem brala knjige nobelovke Pearl Buck in Han Suyin. Zato sem se tudi odločila sprejeti štipendijo Izvršnega sveta Slovenije in se s tem zavezala, da bom po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti odšla v Beograd na jugoslovansko zunanje ministrstvo.«
Glavna tema pogovora v MCH je bila tako Kitajska, saj se je ravno v tem času končal 19. kongres kitajske komunistične partije, ki je, po pričakovanju, potrdil Xi Jinpinga za generalnega sekretarja KPK za še eno petletno obdobje.
Jani Medvešek je povedal, da je po poročanju medijev Xi Jinpingov prvi mandat zaznamoval znaten razvoj države, njena modernizacija in krepitev vloge in vpliva Kitajske v svetu. Na drugi strani pa mu zahodni mediji očitajo avtoritarnost, cenzuro in kršenje človekovih pravic.
Marija Adanja, ki je bila veleposlanica na Kitajskem od leta 2009, do 2015, je povedala, da so zahodni mediji v različnih pogledih zelo kritični do Kitajske, da pa je potrebno upoštevati njeno zelo specifično situacijo in razvoj. Kitajska je bila od sredine 19.stoletja v nekakšnem polkolonialnem položaju, tako gospodarsko kot politično je bila v podrejenem položaju v odnosu do Zahoda. V tridesetih letih prejšnjega stoletja jo je okupirala Japonska, po njeni kapitulaciji so sledila težka leta državljanske vojne, do nastanka Ljudske Republike Kitajske oktobra 1949. Kitajska je bila izmučena in siromašna, toda sledilo je obdobje “velikega skoka” in kulturna revolucija, ki sta gospodarsko ponovno izčrpali to državo. Posebno kulturna revolucija, ki je trajala vse do leta 1976, je uničila tudi kitajsko inteligenco in izobraževalni sistem. Šele po smrti Mao Cetunga je njegov naslednik Deng Xiaoping leta 1978 sprejel odločitve, ki so prinesle postopno odpiranje Kitajske in začetek reform, predvsem na gospodarskem področju, ki pa se zdijo zahodnim medijem in državam vedno prepočasne. Adanja je prepričana, da je v zadnjih treh desetletjih Kitajska naredila zelo veliko in da je njen gospodarski razvoj pomagal iz siromaštva več sto milijonom prebivalcev. Prav ti dosežki Kitajske v boju proti siromaštvu, razvoj zdravstva in šolstva so znatno prispevali k doseganju ciljev, ki so jih postavili Združeni narodi za države v razvoju za uresničitev do leta 2015. Kitajska trdi, da so zanjo na prvem mestu ekonomske in socialne pravice ljudi in šele potem civilne in politične. Zahodne države pa se zavzemajo, da bi Kitajska spoštovala predvsem civilne in politične pravice in čim prej opustila enopartijski sistem in uvedla demokracijo, kot jo poznajo same. Po letih življenja na Kitajskem Adanja verjame, da je potrebno prepustiti Kitajski, da sama oceni, katera pot je zanjo najprimernejša, saj se ta dobro zaveda problemov, s katerimi se njena družba in gospodarstvo soočata. Prepričana je, da svet potrebuje stabilno Kitajsko, saj je ta drugo svetovno gospodarstvo, ki je v zadnji svetovni finančni in gospodarski krizi ostala motor svetovnega gospodarstva.
Slovenski poslovneži na Kitajskem so povedali, da morajo svojim delavcem letno zviševati minimalne plače vsaj za 10% in da so te v velikih mestih kot je Šanghaj že presegle romunske in bolgarske minimalne plače. Oblasti se zavedajo, da gospodarska rast Kitajske ne more temeljiti le na izvozu, zato pospešujejo notranjo potrošnjo. Del tega so tudi dolgoročni načrti za selitev prebivalstva v mesta, kjer jim bodo zagotovljena stanovanja, zdravstveno varstvo in izobraževanje.
Posebej pozitivno je dejstvo, da je Kitajska pripravljena prevzeti večjo, če že ne vodilno vlogo na področju boja proti podnebnim spremembam in večji razvoj zelenih tehnologij. Pravi paradoks je tudi to, da prevzema Kitajska od ZDA vodilno vlogo v promociji svobodne trgovine in globalizacije. S svojo iniciativo “svine poti” (en pas, ena cesta), ustanovitvijo AIIB-Azijjska investicijska banka za infrastrukturo, krepitvijo sodelovanja porajajočih se gospodarstev (Kitajska, Brazilija, Indija, Rusija, Južna Afrika: BRICS držav) in promocijo “win-win” sodelovanja v svetu, postaja Kitajska vse pomembnejši promotor miru in sodelovanja v svetu.
Tudi za Slovenijo postaja Kitajska vse pomembnejši trgovinski in gospodarski partner. Na žalost je bila Adanja veleposlanica v Pekingu v času svetovne finančne in gospodarske krize, ki je zelo prizadela tudi Slovenijo, zato so se slovenski politiki pa tudi gospodarstveniki težko odločali za pot na Kitajsko. Kljub temu so se vezi poglabljale in na Kitajskem je kar nekaj slovenskih investitorjev, predvsem v okolici mesta Sudžou. Medtem ko so nekateri prisotni že precej let, so se v tem času na kitajskem trgu zelo lepo znašli: Letrika, Pipistrel, Gorenje, Elan, Alpina, Dual, Hidria, več slovenskih vinarjev in drugi. »Uspeti na Kitajskem ni lahko,« je povedala, »potrebno je veliko energije in časa za pridobitev zaupanja partnerjev. Včasih so ti partnerji tudi nezanesljivi ali pa Slovenci v iskanju čim cenejših dobaviteljev naredijo napake. Prepričana sem, da je vredno poizkušati, saj postaja Kitajska vse pomembnejši trg. Prav zato je tudi učenje kitajščine vse bolj popularno tako v Sloveniji kot drugod v svetu.«
Adanja je povedala, da se zaradi tridesetletne politike enega otroka Kitajska sooča z mnogimi negativnimi posledicami – rojenih je veliko več dečkov kot deklic (razmerje 117:100), pomanjkanje delovne sile in hitro staranje prebivalstva. Kljub temu da je bila v zadnjih letih politika enega otroka postopoma odpravljena, se družine redko odločajo za drugega otroka, saj se bojijo, da dvema otrokoma ne bodo mogle zagotoviti pogojev za uspeh v hudo kompetitivnih šolah in družbi.
Kitajska ima dobro šolstvo, čeprav tako kot v mnogih drugih državah
čutijo potrebo po reformah. Zelo veliko Kitajcev študira v Veliki Britaniji – preko 200.000 in drugih angleško govorečih državah, predvsem v ZDA, v Avstraliji in Novi Zelandiji. Velika večina se jih vrne na Kitajsko, tako ima ta visoko izobraženo delovno silo, ki je sposobna povesti Kitajsko v novo obdobje, v čas, ko bodo namesto “Made in China” na proizvode lahko napisali “Created in China”.
Na vprašanje, kaj misli o odnosu med Kitajsko in Severno Korejo,
je Adanja povedala, da Kitajska potrebuje za svoj razvoj predvsem mir in stabilnost v regiji. Zato se zavzema za denuklearizacijo celotnega Korejskega polotoka, ne samo severnega dela. Kim Jong-un je zelo nepredvidljiv in tudi Kitajska nima veliko vpliva nanj. Sankcije OZN proti Severni Koreji je podprla, ne želi pa iti tako daleč, da bi prišlo do padca režima, kaosa v Severni Koreji, prihoda velikega števila beguncev in seveda ZDA na njene meje. Dodala je, da želi Severna Koreja po vojni, ki se je končala leta 1953, skleniti mirovni sporazum z ZDA in dobiti zagotovila, da je ZDA ne bodo napadle, preden bi se pogovarjala o opustitvi nuklearnega orožja. Mnogi opazovalci so prepričani, da se Severna Koreja atomski bombi ne bo več odrekla.
Adanja je izrazila upanje, da bo Kitajska tista, ki bo odigrala pomembno vlogo v umirjanju sedanjih napetosti med ZDA in Severno Korejo.
Obiskovalce pa je zanimalo, kakšen je kitajski pokojninski sistem. »Še vedno pokriva zelo majhen del prebivalstva in pokojnine so zelo nizke. Veliko breme vzdrževanja ostarelih staršev še vedno pade na otroke. To je še posebej težko, ker so ti otroci zaradi politike enega otroka edinci. Podobno je tudi z zdravstvenim sistemom, težke bolezni lahko finančno uničijo cele družine.«
Medveška je tudi zanimalo, katera dežela ji je bila najbolj pri srcu.
Povedala je, da je imela, poleg Kitajske zelo rada Vietnam, ki je prelepa dežela, še vedno država v razvoju in zato zelo drugačna od evropskih držav. »Posebno simpatične so reke motornih koles, na katerih Vietnamci prevažajo cele družine in velike kose pohištva. Prijetna je tudi arhitektura, v kateri je čutiti francoski kolonialni vpliv.«
Seveda ni šlo brez vprašanja, kako vidi Hrastnik oziroma Zasavje.
Povedala je, da se zelo rada spominja vrtca in učiteljice Vide, pa osnovne šole na Rudniku in vsakodnevne hoje “čez hrib” v trboveljsko gimnazijo. Tudi potem, ko je odšla študirat na Pravno fakulteto v Ljubljano, se je vsak konec tedna vračala domov v Studence. Žalosten pa je njen spomin na nesrečo v Rudniku Ojstro leta 1971, v kateri je umrl tudi njen oče Ivan.
»Kljub temu da že od devetnajstega leta ne živim več v Hrastniku, na vprašanja, od kod sem, brez pomisleka odgovorim, da iz Hrastnika.
Rada se vračam, saj je mesto lepo urejeno in prijazno. Zadnje čase pa sploh preživljam veliko časa tukaj, ker urejam mamino hišo.
Hrastnik in vse Zasavje je zelo prizadela gospodarska kriza, mladi težko najdejo zaposlitev v teh krajih. Upam, da se bo situacija spremenila. Zelo lepo je videti, da so v Zasavju izjemna podjetja kot na primer Dewesoft. Podjetje je preko Katapulta pripravljeno pomagati drugim novim zasavskim podjetjem in inovativnim posameznikom, kar vliva optimizem za prihodnost Zasavja.«
Karek Vukovič, predsednik Zasavskega društva seniorjev managerjev in strokovnjakov je povabil gostjo, da postane članica njihovega društva, kar je Adanja z veseljem sprejela.
Pogovor se je nadaljeval v prijetnem druženju, s krajšo vajo za martinovanje, kot se je izrazil v vabilu tajnik društva Marjan Dolanc.
Tekst: Fanči Moljk
Fotografije: Ciril Bec