Zasavski seniorji smo se (po nekaj več kot dveh letih našega uradnega delovanja) še četrtič zbrali na martinovanju. Po Kumu, Gorah in Mlinšah se nas je tokrat (tri dni prej kot običajno, ko se zbiramo 11. 11. ob 11. uri) kar 50 odpravilo na vzhod Slovenije, točneje na Bizeljsko.

Prvo »delovno točko« smo imeli  v Dobovi, v lovskem muzeju Polovič. Tam smo si ogledali edinstveno zasebno zbirko, v kateri so zbrane živali afriške divjine, slovenskih gozdov ter severno ameriške stepe. Videli smo 50 različnih živali, ki so razdeljene geografsko in predstavljene na svojevrsten način.

Pot nas je nato vodila do Najgerjevih repnic v vasi Brezovica, kjer nam je prijazna (in zgovorna) domača vodička pokazala jame, skopane v kremenčevem pesku, ki ga je pred milijoni let naplavilo Panonsko morje. Včasih so te jame uporabljali za hrambo poljskih pridelkov, danes pa za hrambo in staranje njihovih sortnih vin. Smo »degustirali«.

Od Najgerja do zidanice, v kateri sta nas pričakala prijazna gostitelja (naš član) Ivan in njegova žena Elza, smo naredili kratek sprehod po bizeljskih gričih. Kljub ne najboljšemu vremenu je naš pogled lahko prek Sotle objel delček hrvaškega Zagorja. Res pa je, da se je pogled bolj zadrževal na domačih dobrotah v obeh neplinskih agregatnih stanjih. Res je teknilo in lahko le še enkrat izrazimo veliko hvaležnost Elzi in Ivanu za resnično dobro pogostitev. Tako obilno, da je bilo kar nekaj mnenj, da lahko izpustimo zadnjo »delovno točko« na naši poti.

A kaj, ko so v gostilni Kocjan že imeli polne mize, ki so nas čakale z nekaj tipičnimi martinovimi jedmi. Nas pa je čakalo še nekaj (kar je tudi že tradicija naših srečanj): kulturni program, ki ga je (kot vedno) pripravil naš Riko. Ob spremljavi Jernejeve harmonike je veliko dvorano napolnil njegov čudoviti glas. A tokrat ga je pokazal (ne sicer prvič, a po mojem mnenju še nikoli tako izrazito in doživeto) še v neglasbeni točki. Njegova interpretacija Pijanca Dragotina Ketteja je bila enostavno čudovita. In ob vsej ganjenosti nam ni ostalo drugega, kot da smo še mi povzeli:

Bodi, točajka,
tako prijazna,
daj mi še vinca,
čaša je prazna …

Hôja, di, hôja,
ljubica moja! …

Ja, bilo je lepo. Kot vedno na naših srečanjih.

Zapisal: Dušan Grešak  Fotografije: Ciril Bec