Tako je Palma naslovila izlet, na katerega smo se člani našega društva in naši simpatizerji odpravili 19. 9. Skupaj nas je bilo na avtobusu le 31 (plus šofer Srečko in vodič Bogdan), tako da smo kar pogrešali nekatere stalne udeležence podobnih izletov v preteklih letih. Odpravili smo se torej proti Slavoniji, za vse udeležence našega izleta tistega dela Hrvaške, ki ga najslabše poznamo. A je bilo dosti lepega videti in tudi (ali pa predvsem) okušati.
Pa začnimo s sredo: najprej Kutjevo – zlata dolina neskončnih vinogradov, ki smo jih občudovali z grička, srednjeveška vinska klet, zgrajena 1232, baročni dvorec. Pa seveda okusna malica in degustacija vin za »mizo«, na kateri naj bi menda »degustirala« tudi cesarica Marija Terezija in baron Franjo Trenk… Sledila je vožnja do Đakova, ogled čudovite katedrale, krajši sprehod po njihovem korzu in nato še zadnji del poti do Vinkovcev, kjer smo se nastanili v hotelu Slavonija. Spet smo lahko spoznali gostoljubnost Slavoncev, ki so nam pripravili izvrstno kulinarično dobrodošlico, po večerji pa smo se lahko celo zavrteli ob živi glasbi.
V četrtek smo se mimo Vukovarja zapeljali do Osijeka, kjer smo se najdlje zadržali v neogotski katedrali, prijazna lokalna vodička pa nam je povedala še marsikaj zanimivega o tem mestu, ki stoji na kraju, ki so ga naselili že Iliri in Kelti. Kratek prevoz do naravnega rezervata Kopački rit, ki smo ga najprej spoznali »v besedi«, nato »v sliki«, na koncu pa še »v živo« z enourne vožnje z ladjico. Prepričali smo se, da je to resnično pravi ornitološki rezervat. Sledila je vožnja po Baranji do kraja Karanac in njihove znane »ulice pozabljenega časa«. Nekatere obrti so morda res že skoraj pozabljene, stare dobrote iz krušne peči pa še ne… Slišalo se je le glasno odobravanje naših brbončic, pozneje pa še pesmi, s katerimi smo eni (?) naši izletnici voščili za (?) rojstni dan.
V petek smo si ogledali Vukovar. Posledice zadnje vojne so še zelo vidne, tako da je baročno središče mesta šlo kar nekoliko mimo nas. Bolj nam je ostala v spominu razrušena železniška postaja, pa vodni stolp in številne »preluknjane« stavbe. Teh smo na naši poti videli kar veliko, še več pa opuščenih hiš, ki pričajo o tem, kako so res mnogi Slavonci zapustili svoja ognjišča in šli iskat boljše življenje v Nemčijo, na Irsko… ali pa kar v Istro in Dalmacijo. Mi pa smo šli po »cesti zlate niti« še v Gradište, kjer so nas v »šokački hiši« pričakali tamburaši in zgovorna gostiteljica Marica, ki nam je najprej razkazala več kot sto let staro hišo (tudi notranjost je iz tistih časov), pokazala svoja vezenja, pa »snašine« sobe, nazadnje pa nam na mize prinesla še okusni čobanac. Vmes smo si vas ogledali še s kočije, ki sta jo vlekla dva ponosna lipicanca. Kar težko se je bilo spet preseliti na avtobus in odriniti proti domu.
Evo, to je bil kratek opis našega tridnevnega druženja. Vsi, ki smo bili zraven, smo bili (kljub kakšnemu spodrsljaju našega vodiča) zelo zadovoljni, tisti, ki pa niste šli, pa lahko obžalujete (morda enkratno) priložnost za spoznavanje Slavonije.
Zapisal: Dušan Grešak Fotografije: Ivo Vučetič in Dušan Grešak
