Naše društvo je bilo ustanovljeno leta 2014 in prvi dogodek, s katerem smo pokazali, da bo naš namen tudi (ali pa predvsem) druženje, je bilo martinovanje na Kumu. Ni nas bilo veliko, smo se pa dogovorili, da se bomo potrudili, da se vsako leto na praznik sv. Martina sestanemo in poveselimo. Sledile so Gore, Pšenk, Bizeljsko, obrobje Haloz, Bela krajina, dve leti koronskega posta in čas je bil za sedmo martinovanje. Skok na avtobus, prijetna vožnja za 47 potnikov (šofer Jože to zna), postanek v Tepanjah in – 11. 11. ob 11. uri 11 minut smo se že razgledovali s stolpa Vinarium po bližnji Lendavi in okoliških vinskih goricah, prekmurski ravnici, Panonski nižini…
Nekateri smo poskusili še, kakšen je langoš, naredili eno skupinsko sliko in že smo se odpravili proti našemu naslednjemu cilju – ogledu tovarne Roto v Černelavcih (mimogrede – to je ena od njihovih osmih tovarn v štirih državah).
Po njej nas je vodil in o njihovem družinskem podjetju veliko povedal direktor Štefan Pavlinjek.
Kaj vse delajo, je nemogoče našteti, mislim pa, da smo vsi spoznali, koliko inovativnosti in znanja je potrebnega, da uspeš v hudi svetovni konkurenci na trgu »izdelkov iz plastike« za uporabo v kmetijstvu, izdelkov za prosti čas, tekmovalni šport in še in še. Dobro, da imamo v Sloveniji tudi takšne podjetne ljudi, kot je gospod Pavlinjek. Škoda le, da jih ni še več.
Od tovarne pa ni bilo več daleč do dvora Lovenjak in hotela Štrk v Polani, kjer so nam pripravili pravo in zelo okusno martinovo pojedino. Da ne bodo po ekranu tekle sline, raje ne naštevam, kaj smo jedli. Ko so bili želodčki polni, pa se je že oglasila Jernejeva harmonika, ki je naznanila prihod gospoda škofa (seveda ga je interpretiral naš Riko), ki je opravil obred krsta mošteka.
Seveda v tako bogatem volilnem letu nismo mogli brez ponujanja županskega kandidata (res je, ponovili smo nastop izpred štirih let, pa saj so se ponovili tudi mnogi kandidati), Marjan pa je dodal še malce bolj hudomušno verzijo Prešernove Lepe Vide. Jernej in Riko sta nam nato odigrala še nekaj prijetnih melodij, s petjem smo jima pomagali ali pa »pomagali« tudi ostali prisotni in… kaj hočemo, ponavadi je tako, da ko je najbolj luštno, je treba zabavo končati in se odpraviti proti domu.
Vmes je padla še kakšna ideja, da bi lahko šli pričakat štajersko novo leto, kot pravijo martinovanju v Mariboru, ampak… no ja, morda pa prihodnje leto. Ko bi jih le bilo še veliko. Let in takih martinovanj.
Besedilo: Dušan Grešak
Fotografije: Ciril Bec