Pa smo se spet zbrali (škoda, da nas je bilo le 26) na udobnem avtobusu Rudi toursa in se odpeljali… Ne prav daleč, saj je naša prva postojanka bila na nam bližnjem in večini (tako smo vsaj mislili) dobro znanem gradu Bogenšperk.
Ampak naša zelo prijetna vodička Mojca nam je v dobri uri sprehoda po gradu povedala ogromno novih podatkov, za katere še nismo slišali. Ste vedeli, da se zgodovina tega gradu pravzaprav začenja v 12. stoletju na Lihtenberku, nedaleč od Bogenšperka? Pa da je »nov« grad začel graditi v 16. stoletju Erazem Wagen, po katerem je grad dobil ime Wagensperg (že zveni podobno današnjemu imenu, mar ne)? To, da je vrhunec grad doživel z Janezom Vajkardom Valvazorjem v 17. stoletju, pa nam je vsem že bolj znano. Kot tudi del njegovega ustvarjanja, predvsem njegova Slava vojvodine Kranjske, polihistrsko delo (enciklopedija) ki je izšlo leta 1689 v nemščini v Nürnbergu.
Ampak Valvazor je delal še marsikaj drugega. Osupljivo, da je med tem tudi načrt predora na Ljubelju, kar so realizirali malo manj kot 300 let pozneje. Seveda pa smo si ogledali tudi grafično tiskarno, pa grajsko poročno sobo, za konec pa še stalno razstavo o vraževerju in čarovništvu na Slovenskem. Grozljivo.
Pol urice vožnje stran leži druga postojanka našega izleta – Stična. Ta je najbolj znana po cisterijanskem samostanu, najstarejšem takem (in edinem, ki še deluje) na našem ozemlju. Njegovi začetki namreč segajo v 12. stoletje. Ogledali smo si ga v spremstvu domače vodičke Lane (seveda le tisti del samostana, kamor lahko vstopi neposvečena noga). Poleg križnega hodnika in redovne cerkve smo si ogledali še Muzej krščanstva na Slovenskem in pa Zeliščno lekarno in čajnico patra Simona Ašiča.
Še skok do zadnjega postanka našega izleta – Žužemberka. Lepo mestece ob slikoviti Krki, kateri smo se povsem približali v gostišču Koren, kjer nas je čakalo okusno kosilo. Še skupinska slika pred odhodom in… pot proti Zasavju.
Spet smo se imeli »fajn«.
Besedilo: Dušan Grešak
Fotografije: Ciril Bec