13. maja je minilo natanko deset let od ustanovne skupščine našega društva. Namesto slavnostne prireditve smo ta lep jubilej počastili z izletom, ki je povezoval vse tisto, za čemer v vseh letih delovanja stremimo: obiski lepih koščkov naše domovine, ogledi uspešnih firm, kultura, predvsem pa prijetno druženje z dobrimi ljudmi. In kam smo se odpravili? Tja kamor v preteklih letih še nismo šli, v čudovito pokrajino pod Peco in Uršljo goro, na Koroško torej. Verjetno smo z obiskom tega dela Slovenije odlašali tako dolgo, ker smo čakali na dokončanje tretje razvojne osi, ker pa smo spoznali, da je do petnajste (ali celo dvajsete) obletnice delovanja našega društva predolga doba, smo se na dolgo pot odpravili že sedaj.

Začeli smo na Ravnah na Koroškem, v jeklarni (včasih je bila to železarna) Sij metal, kjer sta nas  prijazno pričakala Monika Žvikart in Alojz Buhvald in nam najprej s kratkim filmom prikazala, kaj počnejo v jeklarni. Izvedeli smo nekaj o zgodovini, o vrstah jekla, o pomembnosti raziskav in razvoj, kar omogoča prodajo v več kot 50 držav iz vsega sveta, pa tudi to, na kaj moramo biti pozorni, ko kupujemo nože (če še ne veste: nož mora biti temno siv in čim težji). O tem, kako skrbijo za okolje, so nas prepričale marljive delavke pred stavbo: kar trideset tisoč jih je, čebel namreč, ki v včasih precej umazanem okolju danes pridelujejo zelo okusen med. Nato pa čelade na glavo in pot v proizvodni del. Bili smo v dveh obratih, kjer smo spoznali, kako reciklirajo jeklo in kako ga potem oblikujejo v končni izdelek. Zanimivo in poučno.

Naslednjo urico smo posvetili Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika. Simona Šuler Pandev nam je predstavila zgodovino gradu, v katerem se nahaja in katerega zadnji lastniki so bili grofi Turni ter seveda tudi zgodovino knjižnice. Ogledali smo si tri sobe mož, ki so bili trdno povezani ne le z ustanovitvijo in razvojem knjižnice, ampak tudi s kulturnim razvojem krajev ob Meži: Prežihovo, Suhadolčanovo in Kotnikovo sobo. Knjige in kipi, čudovito grajsko pohištvo, zunaj pa prekrasen park… Po njem smo se malce sprehodili do Koroškega pokrajinskega muzeja. Etnologinja in zgodovinarka dr. Karla Oder nam je predstavila delovanje muzeja, ki ne bilo mogoče brez ogromnega prispevka železarne, ki so ji včasih vsi Ravenčani rekli kar »naša fabrika«. Spoznali smo zgodovino Guštanja, ki so ga leta 1952 po več kot 700 letih preimenovali v Ravne, videli dimnico, pa ledeno kišto, poročno skrinjo, izvedeli pa smo tudi nekaj stvari o Formi vivi (in si ogledali njen klekljarski del).

Lep sprehod mimo Gimnazije Ravne in njenih zunanjih objektov, skok na avtobus, kratka vožnja do Prevalj. Tam se nam je pridružila Jožica Ovnič, ki nam je na poti do Šentanela predstavila veliko podatkov o Prevaljah, o čudoviti vasici Leše, mimo katere smo se peljali, predvsem pa o kulturnem delovanju v krajih ob Meži. V gostišču Marin pa so nas že čakali prijazni gostitelji. Ker je bila hrana tako tipično koroška, naj napišem, kaj smo jedli: domači gobovo in govejo juho, govedino s kruhovim hrenom, svinjino s suhimi slivami, mežrle, ajdovo kašo, restano rpico, solato in za sladico kuovčeve nudle. Okusno. Pri kosilu se nam je pridružil še Joško Kert, človek, ki je ogromno pomagal pri organizaciji našega izleta in ki nam je predstavil še precej nam neznanih podatkov o življenju  na obeh straneh meje, na področju, ki smo si ga za konec ogledali s prekrasne razgledne točke. Podjuna pod Obirjem, Peca, Raduha, Uršlja gora, nad prelepimi cvetočimi travniki… Še nekaj lepih fotografij in… na svidenje, Koroška,  na snidenje, prijatelji… Bilo je lepo, tako da smo se lahko zelo strinjali z napisom, ki ga pozorni opazovalci slik lahko vidijo spodaj: Rekel bom trenutku, ostani, tako si lep.

Besedilo: Dušan Grešak

Fotografije: Ciril Bec