Martinovanje ima v naših krajih zelo dolgo tradicijo, saj je o njem pisal že Janez Vajkard Valvazor. Tudi pri našem društvu je to dogodek z najdaljšo tradicijo. Tako smo kljub le štiriletnem delovanju imeli 7.11.2018 že peto martinovanje. Letos smo se preselili malce bolj severno od naše lanske ciljne točke na Bizeljskem in se podali na južno obrobje Haloz. A preden smo prispeli tja, smo se najprej ustavili v Rogaški in se sprehodili po njenem najbolj turističnem delu. Kavica, kakšna tortica, prijeten klepet in nato premik do steklarne. Tam sta nas prijazni spremljevalki (v dveh skupinah po 22) popeljali skozi tovarno (ki je zdaj v finskih rokah). Občudovali smo delo steklopihalcev, brusilcev, graverjev in spoznali celoten postopek, ki pripelje do čudovitih kozarcev, vaz, pokalov, ki krasijo tudi (kar smo videli v “hall of fame”) vitrine znanih športnikov, lepotic, pa tudi politikov in še koga… Seveda se ogled konča v njihovi prodajalni.
Oglasili pa so se že tudi naši želodčki in tako smo naredili naslednji taktični premik do gostilne Pod goro. Ali veste, pod katero goro smo pristali? Pod haloškim Triglavom, Donačko goro. Prijazni lastnik nam je povedal nekaj podatkov o njej in predstavil svoje kraljevstvo, hitre natakarice pa so poskrbele, da sta bili naša lakota in seveda tudi žeja hitro in kvalitetno potešeni. Tako smo bili pripravljeni na kulturni program, ki ga je kot vedno skrbno pripravil naš kulturni čarodej Riko. Ker je pristaš tega, da mora biti vedno kaj novega in aktualnega, smo ta program začeli v predvolilnem slogu. Ob spremljavi harmonikarja Jerneja je zadonela prva kitica več kot sto let stare šegave ode županskemu kandidatu. Malce sva pri nastopu pomagala tudi naš vsestranski in nepogrešljivi tajnik Marjan in pisec teh vrstic in le z nasmehom smo lahko pospremili komentar, kako se v stoosemnajstih letih pa vse le ni tako zelo spremenilo, kot včasih mislimo… Nato je naš najstarejši član Cveto pokazal svoje znanje o Prešernu, Marjan prebral nekaj zelo modrih misli o upokojencih, pa je že prišel čas prihoda gospoda škofa (saj uganete, komu je pripadla ta čast), ki je krstil mošt in ga spremenil v vino. Ob nekaterih zdravljicah in tudi Prešernovi Zdravljici smo (nekajkrat) nazdravili, zapeli še nekaj naših lepih pesmi, tisti, ki znajo, so tudi zaplesali, prisluhnili smo še besedam našega predsednika (ki je posebej poudaril, da vedno misli, da bolje že ne more biti, pa ga vsak naslednji izlet ali pa martinovanje demantira), pa se je že približal naš odhod.
Lahko smo le rekli: spet je bilo super in na snidenje na decembrskem izletu (najverjetneje v predbožično okrašeni Salzburg).
Pa še to: po dveh letih, ko je Martin godoval v soboto oz. nedeljo, se prihodnje leto spet vračamo k prvotno dogovorjenemu datumu našega martinovanja – 11.11. Le tega še ne vemo, kam nas bo zanesla pot. Pomagajte z idejami.
Zapisal: Dušan Grešak
Fotografije: Ciril Bec
