Če ne bi bilo korone, bi bilo letošnje martinovanje jubilejno deseto (ga bomo pa praznovali čez dve leti). Tokrat smo se na pot odpravili dan pred praznikom sv. Martina, pot z avtobusom pa tokrat ni bila dolga – le do Sevnice. Avtobus je bil kot vsako leto »na poti Martinu nasproti« lepo poln (48 nas je bilo) in kljub deževnemu petku dobre volje med udeleženci ni manjkalo. Smo pač vedno veseli, ko se spet snidemo.

Začeli smo kulturno: dvourni ogled srednjeveškega sevniškega gradu, po katerem sta nas popeljali prijazni vodički Petra in Kaja. Poleg tega, kar navadno vidimo in slišimo v muzejih, smo si ogledali še razstavo čipk klekljarske skupine Bucike in filmček Med legendo in resničnostjo.

Dobrih deset minut vožnje in že smo parkirali pred gostilno Felicijan v Boštanju. Še pred kosilom nam je izredno zanimiv nagovor pripravil naš predsednik, pravzaprav mu ga je s pomočjo vnukinje  pripravila umetna inteligenca. Sploh ni bilo slabo in verjetno tokrat zadnjič pišemo sestavek o izletih na takle zastarel način.

Vseeno pa chat gpt marsičesa ni vedel. Recimo tega, kaj smo jedli (račko, mlince, rdeče zelje, štrudel), predvsem pa ne tega, kaj nam je pripravil naš neumorni Riko. In tega ni bilo malo. Slaba ura programa, v katerem smo ob pomoči »našega« harmonikaša Jerneja prepeli številne pesmi Franeta Milčinskega Ježka. Za debelo knjigo je teh pesmi, za mnoge pa niti ne vemo, da so njegove. Začeli smo s Kekčevo pesmijo, se le mimogrede dotaknili Ko boš prišla na Bled, Ne čakaj na maj, Jaz mam pa tako srčno napako, nato pa Kako sva si različna (aha, s to pesmico ja naša nova članica Marjana opravila sprejemni izpit za vstop v naše društvo in to z odliko), pa Cinco Marinco, Maričko, Birokrata in pa Glažek vinčka. Tudi pesmica Tovariš doktor, ki sem jo povedal avtor teh vrstic, je Ježkova. V deželi cvička pa smo slišali še Marjanovo interpretacijo Pavčkove Hvalnice cvičku. Sledilo je nekaj pesmi za dušo vseh: Bela snežinka (Hrastničani so jo zapeli s takim zanosom, da bili lahko nastopili na talentih…), Daleč je za naju pomlad, Slovenija, od kod lepote tvoje, končali pa smo skoraj v slovesnem vzdušju z vsemi kiticami Zdravljice. Super.

Nato pa klepet ob dobri kapljici (nekaj celo letnika 2023), še nekaj pesmi dua Riko & Jernej, pa je padel mrak (pa ne na oči) in smo počasi zaključevali. Z mislijo, da je vsako leto tako dobro, da bo prihodnje težko še boljše. Ampak Riko že ima idejo. Pustimo se presenetiti, letošnje mu je lepo uspelo.

Besedilo: Dušan Grešak

Fotografije: Ciril Bec