Ob letošnjem prednovoletnem srečanju smo se zbrali člani Zasavskega društva seniorjev managerjev in strokovnjakov, v prostorih DU Trbovlje, 18. 12. 2024 ob 16. uri. V uvodu se nam je predstavil pilot Mirko Anžel s svojo življenjsko potjo. Z velikim zanimanjem smo prisluhnili njegovi odlični pripovedi, polni zanimivosti in nenavadnih dogodkov, popestrenih s številnimi fotografijami.
Mirko se je rodil v Trbovljah, 1. marca 1943. leta. Slovenci smo od Rusjana naprej narod letalcev. V Sloveniji je cca 2500 letalcev – poklicnih pilotov. Brezmejno nebo, adrenalin in ljubezen do letenja so zasvojili tudi letalsko legendo – vojaškega preizkusnega pilota in inštruktorja Mirka Anžla. Najprej nam je na zanimiv način predstavil svojo mladost in življenje na Gojdi. Kar nekaj nezgod je doživel kot deček, ker je bil neustrašen in željan adrenalina. Preživel je vse nezgode brez trajnih posledic.
Po končani osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo. Kot gimnazijec je postal po silovitem pretepu s Karlom Vukovičem njegov najboljši prijatelj. Vse od drugega letnika od nižje gimnazije do danes. Skupaj sta bila zelo iznajdljiva. Dobila sta kinoprojektor in predvajala po vseh šolah (tudi po hribovskih) učne filme. Vmes sta naprosila takratnega ravnatelja Turka, da jima je dovolil predvajati tudi risanke. Končala sta gimnazijo kot dijaka 4. b. Nekaj časa sta skupaj obiskovala Elektrotehnično fakulteto. Ostajala sta ob 4ih zjutraj in se več kot uro in pol vozila do Ljubljane. Mirko je na Viču zagledal plakat, ki je vabil v vpis za šolanje pilotov. Tako je vedel, da je to to, da hoče postati pilot. V Zemunu je opravil pregled Usterju. Poslali so ga v Beograd, ker je bilo veliko pomanjkanje pilotov. Priključil se je že ustaljeni skupini in kot novinca so ga imenovali »Zelen’c«. Vojna zgodovina mu ni bila nič poznana, k sreči je opravil izpit s šestico in lahko je nadaljeval šolanje, kajti drugače bi ga poslali domov. Akademijo je nato končal kot najboljši. 125 jih je prišlo na Banjico, v Zadar jih je prišlo le 76. V Zadru je pričel poklicno pot vojaškega pilota. Prvi avion, na katerem se je učil leteti, je bil lesen. Eno leto se je izobraževal v Franciji in letel na številnih različnih avionih. Kot preizkusnemu pilotu so mu bile odprte kabine letal po vsem svetu. Letel je z več kot 80. različnimi letali (najboljši piloti v povprečju z največje 20. letali).
Mirko je kot najboljši študent svojega letnika predal predsedniku SFRJ Titu štafeto. Od njega je prejel zlato uro, pozabil pa je par besed spregovoriti z Jovanko. V času nekdanje Jugoslavije je živelo v Srbiji 20.000 Slovencev, danes jih živi le še okoli 4.000 in Mirko je eden izmed njih. Ob preletu Kalamegdana, v spomin na Rusjana, je spet povezal slovenske in srbske letalce, obe državi in njuno diplomacijo, saj sta se obletnice udeležila oba vojaška vrhova držav.
Po testih hitre vožnje po tleh t. i. »skokih«, sta testni pilot Mirko Anžel in ko-pilot Sašo Knez opravila prvi pravi vzlet Pipistrelovega 4-sedežnega aviona Panthera.
Mirko že 60 let živi svoje otroške sanje – vseskozi leti. Kajti letenje je neomejena ideja svobode, sanj in želja, spremenjenih v resničnost. Kljub upokojitvi je še vedno aktiven letalec. V Srbiji je Letalski inštruktor za civilno letalstvo. Ob koncu predstavitve je vzel v roke kitaro in na melodijo Arsena Dedića s svojim besedilom, ki je bilo namenjeno njegovi ženi, odpel svojo pesem. Naslednja zaigrana in odpeta pesem je bila na melodijo Elvisa Presleya »My Way«, kjer je zajel vso svojo življenjsko pot.
Edina želja, ki je ni uresničil, je, da bi z obrnjenim letalom preletel tunel. A tega mu žal žena Miri ne dovoli. Drugo leto bo Mirko izdal knjigo, ki se že lektorira, o svojem zanimivem življenju pilota.
Ura in pol njegovega pripovedovanja je prehitro minila. Zaposleni Male mal’ce so nam postregli z zelo okusno pripravljeno hrano, tako, kot smo jo pred mnogimi leti naročali v Lazarevcu. Prednovoletno srečanje smo kot vedno zaključili ob petju našega Rika Majcena. Zopet nam je popestril večer s svojim enkratnim glasom ob spremljavi kitare in melodijami naše mladosti. Ob njem smo vsi zapeli nekaj pesmi. S stiski rok in objemi smo si voščili prijetne praznike in srečno novo leto.
»MI NE DAMO SE,
KAJ NAM MAR SO LETA.
V PLES ZAVRTIMO SE,
FANTJE IN DEKLETA.
DOKLER SO NAM SRCA VSA MLADA IN VESELA,
NAJ ŽIVI VSA DRUŽBA TA,
V LETIH ŽE AL’ SMELA.«
Besedilo: Ana Režun
Fotografije: Ciril Bec