Na letošnje martinovanje, deveto po vrsti, smo se, dva dni po Martinu, odpravili na Kras. Avtobus je bil (kot vsako leto) kar lepo poln (43 nas je bilo, prijavljenih pa še nekaj več, a so nekateri zboleli tik pred zdajci) in že takoj na začetku poti smo dobili nalogo. Naš vsestranski Riko (tokrat je bil tudi glavni organizator martinovanja) nam je razdelil liste in nam dal domačo nalogo, da se do cilja naučimo tekst pesmice, ki se začne tako primerno udeležencem našega izleta: Kdor je v srcu mlad, ta nikdar ne ostari in življenje rad vživa, kot ga radi vsi… Smo se trudili. Naše razpoloženje se je še dvignilo tam pri Razdrtem, ko so se razblinili oblaki in so se obrisi Krasa pokazali v vsej svoji lepoti. V vasi Lokev, kjer je bil naš prvi postanek (če Loma ne štejem), smo videli in predvsem začutili, da je oblake pregnala burja… Lokev je vsem dobro znana po pršutarni in tudi mi smo si jo ogledali – a pršutarno le od zunaj, trgovino pa seveda tudi od znotraj. So dobro založeni, tako da robe ni zmanjkalo, čeprav smo se proti avtobusu skoraj vsi vračali dodatno obteženi s kakšno vrečko.
Naša naslednja »postojanka« je bila Vojaški muzej Tabor Lokev. Pred obrambnim stolpom iz leta 1487, v katerem se nahaja muzej, nas je pričakal njegov lastnik, Srečko Rože in nam že v prvih minutah postregel s toliko podatki, da smo ostali odprtih ust. Začel je s svojimi začetki, ko je ob pripovedovanjih svojega dedka in očeta začutil strast do zbiranja predmetov iz obeh svetovnih vojn, ki se jih je sčasoma nabralo toliko, da je pred tridesetimi leti odprl svoj muzej.
Če tistim, ki za zgodbo tega muzeja slišite prvič, povem, da je prejel več kot sto različnih odlikovanj in priznanj in da je vpisan v Guinessovo knjigo rekordov, potem vam bo jasno, da je stvar vredna ogleda. Nešteti eksponati (pa smo jih videli manj kot odstotek vseh) v štirih nadstropjih so nam vzeli dih, še bolj pa fascinantno znanje Srečka (in njegove žene Irene) o vsakem razstavljenem primerku.
Ogledali smo si še cerkev sv. Mihaela, znane po poslikavah akademskega slikarja Toneta Kralja, v kateri je Srečko Rože v času korone opravil številna restavratorska dela. Vse skupaj vredno velike pohvale in hvale.
Zadnja točka našega izleta pa je bila izletniška kmetija in osmica Ostrouška Pelicon v Coljavi, prijetni vasici blizu Komna.
Pred hišo so nas pričakali s pogačo, posušenim kakijem in tekočimi domačimi dobrotami, znotraj pa s pršutom, zašinkom, salamo, točem in še toplim kruhom. Vse super, vse domače. Nato pa odlična jota, okusna glavna jed, za sladico pa še primorski štruklji. Sem kaj pozabil? Seveda, odličen domači teran.
Med obroki so bili krajši odmori, ko je Riko vzel v roke kitaro in nas popeljal v spomine z izborom pesmi iz naših mladih let. Seveda smo mu pridno pomagali (verjetno je zvenelo slabše, kot če mu ne bi, ampak Zmelkoowi pojejo, da več ko spijemo, boljši smo… in mi smo verjeli, da to drži).
Hvala domači gospodinji Sandri z ekipo, predvsem pa – hvala ti, Riko, spet si nam s svojo energijo omogočil preživeti prekrasen dan, naj ti Bog da zdravja in obdrži tvoj čudoviti glas še desetletja…
Besedilo: Dušan Grešak
Fotografije: Ciril Bec