Po dolgih sedmih letih (ko smo v treh dneh raziskali Slavonijo) smo se spet podali na »večdnevni« izlet, tokrat na drugi konec Hrvaške, v Istro. Organizacijo smo zaupali agenciji Pozejdon, vodička (res je vedela veliko) je bila Alenka Uranjek, Nomagov avtobus pa je spretno krmaril šofer Andrej. Na njem pa 29 seniorjev, dobre volje kot vedno, kljub slabim vremenskim obetom.
Naše raziskovanje se je začelo v slikovitem srednjeveškem mestecu Grožnjan, ki leži na vzpetini nad desnim bregom reke Mirne. Mesto je danes znano kot »mesto umetnikov« s kar dvajset galerijami in umetniškimi ateljeji. Ima bogato zgodovino, saj se omenja že v starih zapisih iz začetka 12. stoletja. Zanimive ozke uličice, trgi, stare stavbe, posvetni in sakralni spomeniki so nam nudili obilico lepih možnosti za nabiranje vtisov in fotografiranje.
Pot smo nato nadaljevali proti Poreču, ki pa je bil ustanovljen že pred 25 stoletji. Tam smo se sprehodili po glavni mestni promenadi do ostankov Neptunovega templja, Evfrazijeve bazilike, cerkve Gospe od Angela (kjer je nastala skupinska fotografija) in drugih mestnih znamenitosti. Morda smo Poreč doživeli malce drugače kot običajni turisti v polni turistični sezoni.
V neposredni bližini Poreča smo se nato namestili v hotelu Materada. Lep hotel, prijetne (novo opremljene, čiste) sobice, dobra večerja in bogat zajtrk.
Po hudem nočnem nalivu se je vreme umirilo, v Fažani, kjer smo čakali na ladjico Veliki Brijun, da nas odpelje na Veliki Brion, smo še malce strašili z odprtimi dežniki, na največjem otoku brionskega arhipelaga (sicer sestavljenega iz 14 otokov) pa je nevarnost deževja izginila.
Tam nas je »prevzel« domači vodnik Daniel in nas najprej povedel do vile, v kateri so zbrani številni (predvsem slikovni) spomini na Josipa Broza Tita. Soba z bolj »privatnimi« posnetki, pa soba z državniškimi slikami, spomini na gibanje neuvrščenih, vmes pa še soba, posvečena Avstrijcu Paulu Kupelwieseru, ki je leta 1893 kupil Brionsko otočje in ga pretvoril v oazo lepote in miru.
Še o enem slavnem možu, ki je »očistil« otok malarije, dr. Robertu Kochu, smo izvedeli nekaj podatkov in videli spominsko ploščo.
Ker nihče ni hotel dati 700 EUR za polurno vožnjo s Titovim najljubšim Cadilacom, smo se vkrcali na turistični vlakec in se odpeljali na vožnjo po otoku mimo velikih starih oljk, golf igrišča, skozi veličasten drevored do safari parka, kjer smo se srečali z nekaterimi eksotičnimi živalmi, ki jih je od tujih državnikov dobil v dar Tito. Najbolj nas je navdušila 53 let stara slonica Lanka (darilo Indire Gandi), ki je tako lepo pozirala pred našimi objektivi, da je nismo mogli spregledati.
Za konec še ogled 123 let stare čolnarne in interpretacijskega centra narodnega parka Brioni, pa z Velikim Brijunom nazaj v Fažano.
Kratka vožnja do Pule, srečanje z neprijaznimi mestnimi redarji, sprehod mimo veličastnega amfiteatra (Arene), kjer so včasih potekali gladiatorski boji, danes pa je ta največja znamenitost Pule prizorišče filmskega festivala in mnogih kulturnih, predvsem glasbenih, dogodkov.
Sprehod po mestu, skozi zlata vrata (oz. Slavolok Sergijevcev) in po starih ulicah do templja Avgusta. Nekaj prostega časa v starem mestnem jedru, hitra malica in po že močnem dežju (ki nas je nato spremljal vse do doma) vrnitev na avtobus.
Mi smo dremali in debatirali, Marjan pa je s prijazno vodičko Alenko že delal načrte za naslednja leta…
Spet smo imeli fajn…
Besedilo: Dušan Grešak
Fotografije: Ciril Bec