Pod streho smo spravili še drugi letošnji izlet. Pet tednov po izletu v Pivko je (tokrat precej bolj napolnjen) avtobus z najboljšim šoferjem Jožetom spet krenil na primorski krak našega avtocestnega križa, tokrat še malce dlje, vse do Kopra. Odločili smo se pobližje ogledati naše okno v širni svet, Luko Koper. Seveda je to iz logističnih in varnostnih razlogov mogoče storiti le iz avtobusa, a ob dobrem vodenju to sploh ni ovira. In mi smo tako vodenje imeli, pravzaprav smo imeli ne le dobrega, ampak resnično vrhunskega vodiča. Ko je gospod Viktor vstopil v avtobus, smo najprej ugotovili, da je pravih let za članstvo v našem društvu, pozneje pa smo spoznali še marsikaj: da pozna Luko Koper praktično od začetkov njenega delovanja, da je sila zanimiv sogovornik, ki ne našteva le raznih številk o zmogljivosti ladij, ampak pove tudi kakšno nam neznano zanimivost s Titanika.
Med počasno vožnjo po luki in krajšimi postanki na najbolj zanimivih točkah smo videli, kako vkrcavajo in izkrcavajo avtomobile, kontejnerje, banane, razsuti tovor, ogromne kolute pločevine, hrano, tekoči tovor… Izvedeli smo toliko raznih številk, ki so nam pričarale, v kako veliki pristaniški luki se pravzaprav nahajamo. In če je morda na začetku Viktorjevega vodenja po luki kdo podvomil, da si nekdo (v naših letih…) lahko zapomni toliko podatkov, se je ta dvom do konca vodenja razblinil. Viktor je namreč prišel v Luko Koper že leta 1960 in tam opravljal razna dela, tudi direktor kontejnerskega terminala je bil. In zdaj je neverjeten vodnik. Še enkrat hvala, Viktor (letos imamo pa res srečo z vodniki).
Sledila je dobra urica pohajkovanja po Kopru, kosilo v restavraciji Skipper
in premik v Marezige.
To naselje v Šavrinskem gričevju, dobrih 200 m nad morjem, s krasnim pogledom na Koper ter bližnjo in bolj oddaljeno okolico, je že dolgo znano kot področje za pridelavo najboljšega refoška. V to se zadnja leta lahko prepričamo tudi z obiskom vinske fontane.
Kozarček malvazije, chardonnaya, šampionskega ali pa sladkega refoška, kakšna rezina slastnega pršuta, pancete in parmezana, pa so brbončice zadovoljne, ura pozna, dobre volje pa dovolj za vso pot domov.
In za vprašanja Marjanu: kdaj in kam gremo naslednjič? Namig: po počitnicah, smer JV…
Besedilo: Dušan Grešak
Fotografije: Ciril Bec