Naša decembrska druženja smo člani našega društva pred leti preživljali v Ljubljani, Zagrebu, Salzburgu in Postojnski jami, lani pa prvič kar v Trbovljah. Pa nam je bilo tako všeč, da smo se odločili, da bomo letos lokacijo (Društvo upokojencev Trbovlje) kar ponovili. Lani smo to srečanje združili z razstavo Ziherca našega (žal v tem letu preminulega) člana Borisa Skalina, letos pa smo za uvod prisluhnili predstavitvi svoje življenjske poti našemu ustanovnemu članu Francu Malgaju.

Saj smo vsi mislili, da ga (kot vsi Zasavci) dobro poznamo, a vseeno smo vsi izvedeli veliko novega. O njegovih otroških letih, šolanju, strasti do avtomobilov, poslovni poti , težavah pri udejanjanju njegovih podjetniških ciljev, o dilemah njegovega sina Andreja, ki sedaj zelo uspešno nadaljuje njegovo vizijo, pa o velikem prispevku žene Olge k finančni plati delovanja firme in tudi o tem, kako njegovi vnukinji vse bolj aktivno stopata po poti, ki ohranja skoraj 135. letno tradicijo družinskega delovanja Malgajevih. Zelo zanimivo in tudi poučno, boljšega sogovornika za prvi »večer« razgovorov z znanimi Zasavci si res ne bi mogli želeti. Hvala, Franci.

Seveda pa brez kakšne pesmi ni šlo: Ipavčeva Slovenec sem, ki jo je vrhunsko zapel naš Riko, Bela snežinka, s katero smo zahrepeneli po belem Božiču in Silvestrski poljub, s katerim smo se malce predhodno poslovili od leta 2023, so nas pripravili za drugi del našega srečanja. Okusno kosilo iz Male malce in čas za prijeten pogovor. Sproščen, kot vedno, med ljudmi, ki čedalje bolj postajamo ne le znanci, ampak  tudi prijatelji.

Z lepimi željami ob bližnjih praznikih, z upanjem, da vsi preživimo res lepo leto 2024, smo se poslovili. Nestrpno čakajoč na naslednjo srečanje.

Besedilo: Dušan Grešak

Fotografije: Ciril Bec