Z izletom na Gorenjsko smo končali prvi del našega  letnega društvenega programa aktivnosti. Bili smo kar pridni, saj se je vsak mesec nekaj dogajalo in tako  bo tudi do konca leta.

Na Gorenjsko smo se tokrat odpravili z nekoliko manjšim avtobusom, predvsem zaradi ozke ceste na Jamnik. Zjutraj pa  smo dobili sporočilo, da je cesta skozi Selško dolino do Dražgoš in Jamnika zaprta zaradi priprav na kolesarsko dirko po Sloveniji. Hitro smo spremenili smer potovanja in na Trojanah ob kavi in krofu že  pozabili kaj se nam je zgodilo.

Vzdušje v avtobusu je krepil naš Riko, ki je tokrat prevzel funkcijo turističnega vodiča brez licence in nas opozarjal na lepote Gorenjske. Mimo Krope smo se po pravi alpski cesti  pripeljali na hrib Jamnik, ki mu pravijo tudi balkon Gorenjske. Zaradi strateške lege se je odprl čudovit 360 stopinjski razgled nad celotno gorenjsko ravan, Karavanke, Kamniško – Savinjske Alpe in Škofjeloško hribovje. Bil je prekrasen dan, razgled čudovit in trojanski krofi so prav pasali v to okolje. Kraj je tudi znan kot ena najbolj fotogeničnih lokacij v Sloveniji, predvsem zaradi cerkvice sv. Primoža in Felicijana. Še kratek sprehod, v avtobus in spuščali smo se nazaj proti Kropi in naprej do Tržiča.

Tržič je zgodovinsko in obrtniško mesto na skrajnem severu Gorenjske ob vznožju Karavank, ki ga običajno nismo  velikokrat obiskali. Že takoj na začetku nas je presenetil, ko sta nam vodička in vodič ob mogočnem zmaju iz petelinjega jajca povedala zgodbo o nastanku kraja. Sprehod po starem mestnem jedru, prepredenim s številnimi vodnimi kanali, hišami, v katerih so bili rojeni in živeli znani tržiški meščani in lastniki obrtniških delavnic. Naše potnice je zanimal » firbec okno »  na hiši, s katerega je mogoče opazovati ne, da bi ga bilo potrebno odpreti, moški pa smo bolj modrovali kako so narejene kovinske polknice na oknih.

Tržiški muzej domuje v Pollakovi kajži. Ohranja izjemno bogato obrtno in tehnično dediščino kraja. V njem je razstava Bogastvo obrti, ki prikazuje obrt in industrijo skozi čas in vplive na razvoj mesta. V pritličju pa je stalna razstava Slovenskega smučarskega muzeja. Ponovno smo obudili spomin na čas Bojana Križaja, Mateje Svet, Jožeta Šlibarja in drugih slovenskih šampionov. Lepo urejen muzej, v katerem smo ob strokovni predstavitvi ostali debele dve uri.

Kosilo nas je čakalo na letališču Lesce, na veliki zunanji terasi ob dobri hrani in ob  vzletanju jadralnih letalih sproščeno uživali.

Besedilo: Marjan Dolanc

Fotografije: Ciril Bec