Tokrat nam je uspelo. Že lani smo nameravali obiskati nekoč eno najstrožje varovanih območij Slovenije, ki je zbujalo nemalo radovednosti, čeprav ali prav zato, ker so vanj lahko vstopali le zelo redki. Kočevsko je bilo do devetdesetih let minulega stoletja tako rekoč sinonim za skrivnost.

V jutranjih urah smo se odpravili naši dogodivščini naproti. V družbi s člani Policijsko veteranskega  društva Sever Zasavje, ki so nam pomagali organizirati ogled Gotenice, se nas je  43 posameznikov v ne preveč vremensko prijaznem jutru in prometni cesti odpravilo na pot. Predsednik društva Sever Alojz Klančišar, aktivni udeleženec osamosvojitveni dogodkov v Sloveniji, nam je že med potjo predstavil  čas, ko je slovenska policija odigrala pomembo vlogo v procesu osamosvojitve. Tako smo  se pripeljali  že  z določenimi informacijami do Gotenice, v kateri je danes vadbeni center Slovenske policije imenovan po Vinku Bezniku.

Glavna junakinja najbolj varovane skrivnosti je z kar 200 kvadratnih kilometrov velikega predela je Gotenica. Kraj, ki je imel  138 prebivalcev je takratna oblast izselila in zgradila podzemne objekte pripravljene za umik državnega vodstva v primeru napada. Kočevsko so izbrali tudi zato, ker je bila slabo poseljena in poraščena z gozdovi, ki so omogočili lažji umik v primeru zasedbe države. V sam podzemni objekt bi se lahko preselilo 200 ljudi in brez izhoda lahko preživeli mesec dni. Objekt so  gradili tudi zasavski rudarji in ima vso potrebno infrastrukturo- spalnice, kuhinje,  bolniške sobe z operacijsko mizo, majhno kino dvorano in celo izvir pitne vode. Trudili so se,  da so bili samooskrbni in še danes se na velikih zelenih površinah  pase govedo. V Gotenici ni  več stalnih prebivalcev in hiše, ki so ostale  so obnovljene in preurejene za potrebe izobraževalnega centra. V eni od teh hiš nam je naš vodič pokazal film o Gotenici, v restavraciji pa smo imeli za kosilo odličen pasulj s kranjsko klobaso in tudi odžejali smo se.

Pot smo nadaljevali mimo Kočevske Reke do Ribnice, kjer smo si  pogledali še muzej suhe robe in lončarstva. Z ogledom eksponatov in prikazom izdelave izdelkov suhe robe smo se prepričali zakaj je Ribničan Urban po celem svetu znan.

Še nekaj nenavadnega se je zgodilo na našem izletu. Prvič smo se ob vračanju domov ustavili na Trojanah in še malo podaljšali naše druženje. Bomo še ponovili in bil je zelo prijeten izlet.

Besedilo: Marjan Dolanc

Fotografije: Ciril Bec